Zgodovina CIOFF®-a

 

Zanimanje za folkloro se je v Zahodi Evropi pojavilo vzporedno z zbiranjem starih predmetov. V letih okrog 1950 se je temu pridružilo še zanimanje za stare običaje, plese, rokodelstvo in originalna starinska oblačila. Delo folklornih skupin je postajalo vse bolj kakovostno in s tem tudi njihove odrske predstavitve.

Festivali so vabili folklorne skupine iz različnih dežel in njihovo število je pričelo močno naraščati. Pojavljali so niso v večjih mestih, ampak bolj v manjših, kjer je bilo lažje ustvariti toplo vzdušje med prebivalci/gledalci in nastopajočimi.

Takšen primer je predstavljal festival v majhnem francoskem mestecu Confolens, kjer je bil direktor festivala Henri Coursaget. V svojem večletnem delu je predvsem pogrešal koordinirano izbiro folklornih skupin in izmenjavo podatkov o kakovosti in disciplini skupin. Istočasno je želel tudi izenačiti finančne pogoje, pod katerimi so festivali sprejemali skupine, kajti že takrat so nekateri festivali močno izkoriščali gostujoče skupine. Zato je spoznal potrebo po ustanovitvi takšne mednarodne organizacije, ki bi predvsem povezovala obstoječe festivale in izmenjevala podatke o skupinah. Tako je prišlo v Confolensu 9. – 10. avgusta 1970 do ustanovne skupščine nove mednarodne organizacije, ki je bila poimenovana Comité International des Organisateurs de Festivals de Folklore ali okrajšano CIOFF®. Njeni ustanovni člani so bili Henri Coursaget (Francija), Fanny Thibout (Belgija), Miklosne Acs (Madžarska), Jim Tatchell (Velika Britanija); Josef Hendriks (Nizozemska), Joao Moreira (Portugalska), Paul Puhl (Švica), Bruno Ravnikar (Jugoslavija), Maria Sampelayo (Španija) in Michel Kosinski (Poljska). Zastavljeni so bili naslednji cilji:

  • izmenjava umetniške vrednosti in ponašanja skupin;
  • klasificiranje mednarodnih festivalov in njihovih sporedov;
  • povezava festivalov v mrežo, ki bi lahko pod ugodnejšimi finančnimi pogoji gostila tudi oddaljenejše skupine;
  • prispevati kar največ k bratstvu med skupinami in narodi ter preko ljudske kulture širiti mir in medsebojno razumevanje.

V naslednjih letih je že prišlo do sodelovanja festivalov v Franciji, Italiji in Veliki Britaniji. Število članov se je dvignilo na 13. Izmenjane so bile folklorne skupine med Poljsko in Španijo, čeprav državi takrat še nista imeli vzpostavljenih diplomatskih zvez! Na skupščini v Zakopanih 1972 sta bila v članstvo sprejeta Izrael in Japonska. Naslednje leto je japonski delegat Yamasaki v Tokiu in Osaki že organiziral svetovni festival, na katerem je sodelovalo preko 200 plesalcev in godbenikov iz Evrope. Leta 1982 je bil statut dopolnjen. V njem se je na zahtevo nekaterih bolj razvitih držav poleg festivalske dejavnosti pojavila tudi usmeritev k znanstveni strani ljudske kulture, zato je bil naziv organizacije razširjen v Conseil international des Organisations de Festivals de Folklore et d’Arts Traditionnels, obdržala pa je isto oznako CIOFF®.

V naslednjih letih so se registrirale nacionalne sekcije kot zastopnice posameznih držav, ki so bile razdeljene na pet sektorjev: Srednja Evropa, Severna Evropa, Južna Evropa, Severna Amerika, Latinska Amerika in Karibi ter Azija. Sčasoma so se ob festivalih organizirale različne razstave, ljudska obrt, seminarji in raziskovanja, kar je CIOFF® začelo povezovati s sorodnimi mednarodnimi organizacijami. Že leta 1972 je postal CIOFF® član IMC (International Music Council), kasneje se je za znanstveno delovanje CIOFF®-a pričel zanimati tudi UNESCO. Vse to je vodilo k ustanavljanju različnih komisij. Statutarna komisija je od leta 1981 skrbela za pravno podlago različnih akcij. Leta 1984 je UNESCO dodelil CIOFF®–u kategorijo C mednarodnih nevladnih organizacij, ki je omogočala izmenjavo ustreznih informacij. Leta 1990 je povišal CIOFF® v kategorijo B s konzultativno pravico. Jezikovni center je bil ustanovljen v Varšavi, kasneje se je preselil v Budimpešto. Njegova poglavitna naloga je bila objavljanje in širjenje uradnih publikacij v petih uradnih jezikih CIOFF®-a: francoskem, angleškem, nemškem, španskem in ruskem. Takratne uradne publikacije so bile: Entre Nous, letna poročila nacionalnih sekcij in zapisniki letnih skupščin. Študijsko – dokumentacijska komisija je skrbela za boljše poznavanje folklore, ljudske umetnosti in kulturne dediščine ter za zbliževanje znanstvenikov in folkloristov. V tem smislu je bil od leta 1980 dalje na letnih skupščinah en dan dodeljen obravnavanju določene znanstvene teme. Komisija se je tesno povezala z UNESCO-m in sodelovala pri nastanku Priporočil o ohranjanju ljudske kulture in folklore. Leta 1989 je bila ustanovljena Festivalska komisija, katere poglavitne naloge so bile publiciranje koledarja festivalov ter objavljanje poročil o festivalih in skupinah. Kasneje je komisija sestavila Priporočila festivalom in Priporočila folklornim skupinam.

Na pobudo izraelskega staroste Shmuela Bialika je bila v Brunssumu (Nizozemska) leta 1996 organizirana prva CIOFF® folkloriada, leta 2000 v različnih japonskih mestih druga CIOFF® folkloriada, tretja CIOFF® folkloriada leta 2004 na Madžarskem (Pecs – Budimpešta) in četrta CIOFF® folkloriada leta 2012 v Južni Koreji (Anseong).

Po letu 1992 je bila posebna pozornost posvečena otroški folklori. Ob mnogih festivalih so potekala posvetovanja o vzgoji otrok s pomočjo folklore: 1993 Zielona Gora, Poljska (Prenašanje tradicionalne kulture na otroke), 1994 Tallinn, Estonija (Folklora in vzgoja), 1995 Milwaukee , ZDA (Prenašanje kulture na otroke), 1996 Rättvik, Švedska (Včeraj, danes, jutri), 1998 Thale, Nemčija, 1999 Mersch, Luksemburg (Prvo mladinsko srečanje CIOFF®). V Merschu se je CIOFF®-u pridružila še mladinska folklorna dejavnost. Kulturna komisija je izoblikovala naslednja priporočila:

  • treba je imenovati komite, ki bo skrbel za pospeševanje in usklajevanje z otroki povezane dejavnosti;
  • treba je najti poti, preko katerih bi pritegnili mladino, ki bo sodelovala pri procesu načrtovanja dela z otroki in mladino;
  • treba je najti načine, da bi pri teh aktivnostih sodelovale vse nacionalne sekcije;
  • treba je opogumiti sektorje, da bi vsako drugo leto organizirali otroške konference;
  • treba je organizirati mednarodne konference za direktorje otroških folklornih festivalov.

Naslednja naloga je predstavljala ustanovitev CIOFF® medmrežja. Za povezavo šestih sektorjev, 71 nacionalnih sekcij in preko 200 festivalov je CIOFF® leta 1998 na internetu ustanovil svojo spletno stran, ki naj bi bila povezana z vsemi nacionalnimi sekcijami.

Leta 1998 je UNESCO objavil Priporočila za varovanje tradicionalne kulture in folklore. K temu projektu je bil naslednje leto povabljen tudi CIOFF®, ki je že od leta 1990 pridobil status B s posvetovalo pravico in dolžnostjo izmenjave informacij. V naslednjih letih so v mnogih državah potekala posvetovanja, ki so obravnavala priporočila UNESCO, kjer je kot zastopnik CIOFF® deloval direktor festivala v Gannatu (Francija) Jean Roche. V letih 1990/1991 je sodeloval pri predstavitvi gledališke dejavnosti v Afriki. Leta 1994 je bilo v Vietnamu regionalno posvetovanje nevladnih organizacij, leta 1997 pa v Mehiki regionalni seminar o aplikacijah priporočil UNESCO na področje folklore. Leta 1995 je UNESCO na novo klasificiral nevladne organizacije in CIOFF® je dobil formalno konzultativno vlogo v UNESCO. Istočasno je bil Jean Roche imenovan za stalnega zastopnika CIOFF® v UNESCO. Sprejet je bil naslednji program sodelovanja:

  • ojačitev CIOFF® internetne mreže in tesnejše sodelovanje z UNESCO;
  • CIOFF® kot temeljni kamen miru in nenasilja;
  • vloga žensk v prenašanju ljudske kulture;
  • prenašanje afriških glasbenih kultur v Latinsko Ameriko in na Karibe;
  • organizacija afriške internetne mreže v Zahodni Afriki.

Junija 1998 je bil ta »afriški projekt« sprejet in generalni direktor UNESCO Federico Mayor je CIOFF® odobril za izvedbo potrebna finančna sredstva. Isto leto je IMC (International Music Council) odstopil CIOFF® v Parizu del svoje pisarne, v katero se je vselil pogodbeni delavec CIOFF® Matthieu Balvet. Tako je povezava med CIOFF® in UNESCO postala trdnejša. Konec tega leta so postali vsi UNESCO programi odprti za sodelovanje vseh sektorjev in nacionalnih sekcij.

Leta 1998 sta UNESCO in CIOFF® v Stockholmu organizirala posvetovanje z naslovom »Integracija emigrantov in ohranjanje njihove lastne kulture v novi deželi«.

Od leta 1975 je CIOFF® aktivno sodeloval v IMC in bil tudi njegov stalni član. To je prispevalo k zbližanju glasbe in plesa kot tudi ljudske glasbe z ostalimi glasbenimi zvrstmi.

CIOFF® je nenehno gojil stike tudi z drugimi nevladnimi organizacijami: CIDD (Mednarodni svet za tradicionalno glasbo), FIDOF (Mednarodna zveza festivalskih organizacij), ITI (Mednarodni gledališki inštitut), WCC (Mednarodni svet za umetniško obrt) in IOV (Mednarodna organizacija za ljudsko kulturo).

Ob začetku tretjega tisočletja je začel CIOFF® uvajati bolj univerzalen pristop do ljudske dediščine. Festivali naj bi v svoje sporede razen ljudskega plesa in glasbe vključevale tudi spoznavanje narodnih kuhinj in narodne obrti ter ljudskih šeg in navad. Vzporedno s tem je treba v bodoče skrbeti za dvig umetniškega in organizacijskega standarda mednarodnih festivalov.

Temeljno delo CIOFF® poteka na letnih skupščinah, ki so se doslej zvrstile tako:

  • 1970 Confolens (Francija),
  • 1971 Confolens (Francija),
  • 1972 Madrid (Španija),
  • 1973 Zakopane (Poljska),
  • 1974 Billingham Velika Britanija),
  • 1975 Szeged (Madžarska),
  • 1976 Dunaj in Strobl (Avstrija),
  • 1977 Istanbul (Turčija),
  • 1978 Sofija in Burgas (Bolgarija ),
  • 1979 Schoten (Nizozemska),
  • 1980 Tampere (Finska),
  • 1981 Gera (Nemška demokratična republika),
  • 1982 Las Palmas, Kanarski otoki (Španija),
  • 1983 San Felice Circeo (Italija),
  • 1984 Schlitz (Nemčija),
  • 1985 Talin, Estonija (Sovjetska zveza),
  • 1986 Rättvik (Švedska),
  • 1987 Fribourg (Švica),
  • 1988 Seul (Južna Koreja),
  • 1989 Považka Bistrica (Čehoslovaška),
  • 1990 Québec (Kanada),
  • 1991 Haifa (Izrael),
  • 1992 Santa Fé (Argentina),
  • 1993 Dublin (Irska),
  • 1994 Desaru (Malezija),
  • 1995 Fuglsö (Danska),
  • 1996 San Juan (Portoriko),
  • 1997 Solun (Grčija),
  • 1998 Kunming (Kitajska),
  • 1999 Recife (Brazilija),
  • 2000 skupščine ni bilo zaradi Folkloriade na Japonskem,
  • 2001 Santa Maria da Feira, Porto (Portugalska),
  • 2002 Bangkok (Tajska),
  • 2003 Le Puy en Velay (Francija),
  • 2004 Stockton (Velika Britanija),
  • 2005 Tshwane, Pretorija (Južna Afrika),
  • 2006 Veliko Trnovo (Bolgarija),
  • 2007 Monterrey (Mehika),
  • 2008 Istanbul (Turčija),
  • 2009 Havana (Kuba),
  • 2010 Papeete (Tahiti),
  • 2011 Recife (Brazilija),
  • 2012 Pariz (Francija),
  • 2013 Zacatecas (Mehika),
  • 2014 Bautzen (Nemčija).

Medtem ko so bile skupščine do leta 1987 izključno v Evropi, so se na zahtevo neevropskih članic pričele sklicevati tudi na ostalih celinah. To predstavlja za mnoge članice velik finančni zalogaj, zato se že nekaj let razpravlja o možnosti, da bi se letne skupščine sklicevale vsako drugo leto, kar pa doslej še ni bilo sprejeto. Ta predlog je toliko bolj umesten, ker se v vmesnem času sklicujejo sektorska srečanja.

Po zgodovinskem pregledu CIOFF®-a Rolfa Leandra prevedel in priredil dr. Bruno Ravnikar.